Interview - Problem moderneg človeka in več strah, temveč anksioznost (2016) in Slovenian

Posted by Jasna Koteska on Tuesday, January 2, 2018 at 3:28 PM




Interview – Jasna Koteska, Univerza Cirila in Metoda, Skopje

Robi Šabec, Primorski dnevnik, št. 221 (21.761), leto LXXXII, Trst, 20 septembra, 2016, p. 13.













Problem modernega človeka in več strah, temveč anksioznost

Vznemirljiva stvar, ki jo je Kierkegaard odkril že v 19. stoljetju je, da je modernega človeka prenehalo biti strah. In zato je prenehal biti tudi pogumen. Kierkegaard je namreč opazil, da je strah v upadu in da na njegovo mesto stopa anksioznost. To sta dve povsem različni občutenji. Pri strahu vem, česa se bojjim, lahko celo pokažem s prstom na neki objekt in rečem: “Evo, tega se bojim.” To je prvi pogoj, da postanem pogumen. V anksioznosti pa sam ne vem, zaradi česa se počutim slabo, anksioznost nima svojega objekta. 


Ljubljana. V Škocjanu na Krasu in v Ljubljani je na začetku septembra, v organizaciji Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard Ljubljana in KUD Apokalipsa, potekala 3. mednarodna filozofska delavnica in konferenca Søren Kierkegaard. Udeležilo se je je več kot štirideset učenjakov, umetnikov in drugih ustvarjalcev iz številnih držav. Med osrednjimi gosti letošnje konference je bila tudi dr. Jasna Koteska (1970), predstojnica katedre za makedonsko in južnoslovansko književnost in profesorica na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Na omenjeni inštituciji je magistrirala iz literature, doktorirala pa iz ženskih študij na Centralni Evropski Univerzi v Budimpešti. Makedonska avtorica je leta 2008 pri slovenski založbi Apokalipsa izdala zbirko esejev z naslovom Intimist.

Kakšni so vaši prvi vtisi z letošnje konference na Krasu?

Letos se je tu zbralo nekaj nadvse pomembnih raziskovalcev misli tega danskega filozofa iz Slovenije, Danske, Kanade in Hrvaške, Slovaške, Mehike in Madžarske, tako da je to bil pravi filozofski praznik.

Zakaj so tovrstne konference oziroma filozofski prazniki, če uporabim vaš izraz, sploh potrebni a današnji čas?

Filozofija je vedno pomembna. Za večino stvari si je že mogoče zamišljati, da so ljudje nepotrebni in zastareli. Spomnite se polemik, ki so sledele neuspelemu referendumu v Švici glede univerzalnega temeljnega dohodka v znesku 2.500 evrov za vsakega državljana. To je bil pogovor o prihodnosti dela v času avtomatizacije, umetne inteligence in robotike. Od samovozečih avtomobilov, racunalniških tehnik prepoznavanja obraza, od zdravstva do vojske, računalniški algoritmi delajo hitrejše povezave, boljši so od najboljših igralcev šaha, zmagali so že v igri go, softveri izdelujejo umetniška dela, se učijo kompliciranih ljudskih glasov itd. In prav zato je filozofija pomembna. Ljudje so se vedno boljši v konceptualizaciji problematik, za katere pravila še ne obstajajo, in to je delo filozofije.

Kaj bi ob tem izpostavili kot specifiko letošnje konference?

Zanimivo je, da je konferenca na Krasu v bistvu zelo podobna antičnim simpozijem, ki niso bili samo sterilni akademski sestanki ampak kombinacija idej in druženj, in dr. Primož Repar je v Škocjanu in Ljubljani uspel zadržati originalni duh simpozija in tega še nadgradil, da to niso samo “moške” razprave, ampak so te vezane tudi na ideje “drugega – drugačnega”.

Občutek imam, da so ob tem organizatorji tudi želeli, da je letošnja konferenca karseda praktična. O tem priča tudi moto konference “Pogum za dejanje: kako spodbuditi in priti do jasnih in konkretnih dejanj za boljši svet?” Ali lahko filozofija dejansko ponudi boljše pogoje za življenje oziroma pogoje za boljši svet?

Filozofija reducira raven človeške surovosti, limitira enormno vulgarnost ljudi. Če ne bi obstajali umetnost in filozofija, bi ta svet bil grozljiv prizor. Zato že sam obstoj filozofije dela ta planet manj zverinskega. Filozofija je kreacija abstraktnih konceptov, ampak ti koncepti potem postanejo funkcije konkretnega problema.

Sva lahko konkretna?

Pravica je na primer abstraktni koncept, ampak mi vsi vemo, da se na ta način razume povsem konkretne stvari v našem življenju. Ali pa npr. pogum. To leto je bila tema kongresa pogum, kjer je to ena najpomembnejših tem današnjega časa.

Kar je bila tudi tema vašega prispevka na kongresu…

Vprašala sem se, kdo je pravzaprav pogumen. Paradoksalno je odgovor ta, da je pogum mogoč edino pri ljudeh, ki se bojijo, ki občutijo strah, strah pred režimom, diktatorjem, vesoljem, bogovi… Pogum ni odsotnost strahu, povsem nasprotno, pojavi se samo pri ljudeh, ki se bojijo.

Kako je s temo poguma – strahu pri Kierkegaardu?

Vznemirljiva stvar, ki jo je Kierkegaard odkril že v 19. stoljetju je, da je modernega človeka prenehalo biti strah. In zato je prenehal biti tudi pogumen. Kierkegaard je namreč opazil, da je strah v upadu in da na njegovo mesto stopa anksioznost. To sta dve povsem različni občutenji. Pri strahu vem, česa se bojjim, lahko celo pokažem s prstom na neki objekt in rečem: “Evo, tega se bojim.” To je prvi pogoj, da postanem pogumen. V anksioznosti pa sam ne vem, zaradi česa se počutim slabo, anksioznost nima svojega objekta in ni občutenje vezano na “sedaj”, ampak na preteklost ali na prihodnost. Strah pa je “sedaj”. Ko Kierkegaard npr. reče, da je Antigona pogumna, on pravi, da je to zato, ker se boji “sedaj”. Antigona ni okupirana z nesrečno usodo svojega očeta v preteklosti, ona to preteklost živi “sedaj”. Zatoa tudi ima singuralno pot in gesto poguma to narediti “sedaj”.

Katere so tiste stvari oziroma dogodki, pred katerimi bi nas danes vseeno moralo biti strah?

Po mojem mnenju je to vprašanje apartheida. Najprej se je zgodil Brexit, sedaj vidimo dvig ameriškega populizma. Ti primiki zapiranja mej, promociji idej vključenih in izključenih, so vrnili figure sadističnih očetov v politiko in to od Brexita do Trumpa, od Putina do desničarskih evropskih voditeljev. Paradoks pri apartheidu je v tem, da problem nikdar ni izven skupnosti, ampak znotraj njih. Dobra serija na to temo je Wayward Pines (režija: M. Night Shyamalan). Pred desetimi leti je Shyamalan raziskoval tematiko apartheida. V filmu Vas ob gozdu (2004) prikazuje majhno izolirano ameriško vas iz 19. stoletja, ki živi idilicno življenje, ampak pod pogojem, da se prebivalci bojijo pošasti izven meja. Šokantna resnica je bila, da te pošasti ne obstajajo, izmišljene so kot pogoj za “idilo”. Ampak v novi seriji gre Shyamalan še korak dlje in vpraša: kaj pa če pošasti izven meja zapres obstajajo? Fascinantno je to, da je dobil popolnoma enak odgovor. Celo ob tej predpostavki ljude ne bodo želeli dolgo živeti v zaprti družbi, ker je ta kazen večja od samih pošasti. Ljudje bodo prej ali slej stopili na pot, da se spoznajo z “”drugim” iza meje, tudi zato, da spoznajo svoj strah.

Najverjetneje je znotraj tovrstnega konkteksta povsem na mestu primerjava s problematiko beguncev?

To je prav tako vprašanje apartheida. Begunci so odprli strašno resnico, da je večina evropskih skupnosti pravzaprav globoko fasciniranih z idejo apartheida in družbene “čistosti”. Čeprav dobro vemo, da absolutna čistost ne obstaja, da je to fantazmična kategorija. Idealno čisto obstaji samo v niču (nothing). Ultimativna “čista družba” je družba, v kateri ni ničesar in v kateri nihče ne živi. Populizem na dolge proge je impotentna in anksiozna politika. Zaprte skupnosti ne bodo raspadle zaradi beguncev, ampak bo do tega prišlo od znotraj, s strain samih ljudi iz skupnosti, katerim bo postala mučna ta “idila”, bazirana na sterilnosti in sanitarnosti, prav zatoa, ker je at idila definicija distopije.

Za konec se dotakniva še sodelovanj med državami bivše Jugoslavije. Kako potekajo ta na univerzitetnem podroročju?

V zadnjih letih so znova pomembni skupni projekti v državah bivse Jugoslavije. Letos sva skupaj s prof. dr. Evo Bahovec iz Filozofske fakultete v Ljubljani prijavili skupni project o spolnih identitetah v slovenski in makedonski kulturi. Zelo se veselim, da bodo slovenski študent prihajali v Makedonijo in makedonski v Slovenijo.











 

Post a Comment