Terorizem (2006) by Jasna Koteska, in Slovenian
Jasna Koteska
TERORIZEM
Тероризам
Published in: Terorizem во „Apokalipsa“,br. 106, Ljubljana, 2006, 131-143.
Kaj pa Kafka?
Pa saj Kafka sploh ni Evropa. On je bolj Afrika.
Viktor Erofeev: Moški
KAFKINI SINOVI
Kafka je vedno že nekje drugje. Če mislimo, da je Kafka Evropa, je ta že Afrika. Če mislimo, da je Kafka Afrika, je ravno v tem danem trenutku Evropa. Kafkini junaki niso tisto, kar mislimo, da so. Kafkini junaki so na drugem mestu od tistega, ki smo jim ga namenili. Oni so teroristi. Delajo na spodkopavanju varnega mesta. Ne moremo jim najti štaba. Štab Kafkinih junakov ni štab katerekoli druge identične formacije. Tudi drugi revolucionarji so trdili, da imajo štab, ki se ga ne da najti, toda Kafkini junaki niso revolucionarji, zato ker so, kot smo rekli, teroristi.
Teroristi pa so vedno sinovi. Teroristi so sinovi nekega očeta in so sinovi očetovega sistema. Ni naključje, da so Kafkine novele zbrane v zbirki z naslovom Sinovi.
Najbolj znana od teh novel je Preobrazba iz 1915. leta. Gregor Samsa finančno vzdržuje starše in sestro in mora zato naporno delati kot trgovski potnik. Nekega jutra se zbudi v postelji, spremenjen v velikanski mrčes. Ta transformacija je abjektivna: mrčes jé s tal in z gnusnimi, številnimi nogami leze po zidovih. Člani njegove družine ga zaprejo v sobo. Ko skuša zapustiti sobo, ga oče obmetava z jabolki. Eno se mu zaseka v hrbet in povzroči infekcijo, zaradi katere zboli. Ko umre, čistilka pobere njegove ostanke in jih vrže v kanto za smeti.
Tu se dogaja pomembna lekcija o abjektivnem koncu terorista – le-ta redno konča v smeteh, s smetmi, zato ker je grožnja sistemu, prav tako kot smeti. Toda omenjeno Kafkino besedilo je pomembno za osvetlitev mehanizma, kako postati terorist sistema.
V literarni kritiki obstaja vrsta besedil, ki, čeprav ne kažejo nenaklonjenosti do telesa, kažejo malo razumevanja za njegove skrivnosti. Preobrazbo Gregorja Samse iz človeka v mrčes berejo skozi ekonomijo in logiko pogleda. Po teh branjih Samsa ni mrčes, je samo kot mrčes: njegova družina vidi mrčes v dotedanjem sinu in bratu. Ta rezon je fundamentalno napačen, ne samo zato, ker njegova logika izhaja iz moralizma Moderne, ki se noče rešiti luksuza nereduciranja človeškega do animalnega, temveč predvsem zato, ker se Kafka elegantno izogne problemu pogleda in zakonov spektatorstva. Prve oči, ki prepoznajo mrčes v dotedanjem trgovskem potniku Gregorju Samsi, so oči Gregorja Samse: »Ležal je na hrbtu in hrbet je bil trd kot oklep. Če je malo privzdignil glavo, je lahko videl obli, rjavi, s trdimi loki okrepljeni trebuh; odeja na vrhu trebuha je bila že kar pripravljena, da zdrkne na tla, in se je komaj še držala na oblini. Številne nožice – če jih je primerjal s svojim siceršnjim obsegom, so bile klavrno tenke – so mu nebogljeno migetale pred očmi.« To se razlikuje od ekonomije pogleda, ključne za razumevanje pošasti iz Frankensteina Mary Shelley, ki se ne sooči s svojo identiteto v laboratoriju, temveč po prvem srečanju z ljudmi prevzame pogled drugega in tako spozna svojo monstruozno identiteto, monstruozno zato, ker je različna od njihove. Pri Samsi animalnost/monstruoznost postane resnično odrejanje telesa. Drugo delo se je vpisalo v njegovo, namesto zob ima čeljust, namesto sline temnorumeno tekočino, namesto dveh nog ima veliko drobnih nožic.
V knjigi Tisoč platojev Deleuze in Guattari ugotavljata animalizem kot identično besedo, kakor odločitev o redefiniranju svojega obstoja. Da bi opisala to novo identično pozicijo, uvajata novo filozofsko formulo: postajati žival (becoming animal). V njuni formuli je, kot vidimo, beseda kot izključena, v tej formuli ni mediatorja, ker, kot pojasnjujeta Deleuze in Guattari, efekt operacije metafore privede do bistvenega nerazumevanja zakonitosti narave in skrivnosti telesa; sorodnosti se ne distribuirajo naravno prek operacije imitiranja, temveč prek imaniranja primarnega modela. Izvreči mediatorja pomeni osvoboditi se mimezisa, relacije in para. To je dejanje konfrontacije z Jezikom. Izgublja se simbolična entiteta za telo, da bi se prepustilo zadovoljstvu iz bivanja, postajanju enega z naravo. Pri Samsi je transformacija pri postajanju-žival zakonitost, povezana s približevanjem, brez analogije, v soseščini z živalskim.
Gregor Samsa je izjemno pomemben subjekt za temo abjekta. V Moči groze podaja Kristeva obširno definicijo o abjektnem kot tistem mestu, ki ne le spodkopava sisteme in rede, temveč spodkopava tudi identitete. Abjektno, pravi Kristeva, ni amoralno (revolucionar, samomorilec). Abjektno je imoralno: terorist, ki se skriva, prijatelj, ki drži nož za hrbtom; nasmeh, ki skriva sovraštvo. Terorist je abjektna identiteta. Abjektnost teroristične pozicije je ravno v spodkopavanju stabilne identitete sistema. Sedaj nisem samo sin, sedaj sem sin-terorist.
Samsa je pomemben za temo abjekta tudi zaradi izbora teroristične operacije: izvaja jo preko animalizma. Animalno je najbližje abjektnemu. Tisto, kar se pri abjektnem najpogosteje napada v imenu civiliziranosti, je ravno nizka, živalska narava ljudi: odpovejte se svojemu telesu, svojim umazanim nagonom, svojim plemenskim pripadnostim, pridružite se globalni sili, ki nas bo izenačila kot čiste sinove čistega reda. Nadalje, njegovo postajanje živali ni postajanje katerekoli živali, pač pa postajanje mrčesa in to mrčesa v domu. Najbolj osovražen mrčes z vidika sanitarnosti je ravno mrčes v domu.
Samsa »ve«: da bi postal terorist doma, mora izvesti najbolj osovraženo operacijo, ki se tiče čistoče nekega doma, to pa je – postati mrčes v domu. Tako kot je analni objekt »najbolj nizkoten objekt med nizkotnimi objekti« , tako je mrčes najbolj nizkotna med nizkotnimi živalmi. Mrčes je skrutiniziran v kulturnem svetu. V mitologiji in v literaturi obstajajo krepostne živali in obstajajo osovražene. Mrčesa se ne bojimo kot kače, ne sovražimo ga kot kukavico, ni zlovešč kot krokar, je pač abjektiven, vzbuja gnus, občutek nizkotnosti in nepotrebnosti. Od vseh živali je mrčes in še posebej hišni mrčes najbolj na tistem mestu, ki ga izpolnjuje čisti abjekt. Mrčes je označevalec abjekta.
Osnovno vprašanje se glasi: zakaj se telo Gregorja Samse odloči za sožitje, ki je blizu animalnemu? To postane jasno, ko pogledamo neko drugo skrito metamorfozo – očetovo. Takoj ko Samsa prevzame finančno skrb za družino, se oče umakne; ko se Samsa pretvori v mrčes, se oče mobilizira in vrne nazaj na delo. Samsina moč je rezultat upadanja očetove energije in obratno. Subtilnejša metamorfoza istega tipa se pojavi tudi pri njegovi mlajši sestri: do Samsine preobrazbe je vzdrževana, kasneje pa si poišče delo, s čimer se implicira njeno bodoče srečno življenje. To libidalno praznjenje in napajanje je povezano z vzpostavljanjem identitet v telesu Patriarha.
V terorizmu, kot tudi v sadizmu, dominira patriarhalna tema, vendar pa so subjekti terorizma in sadizma različni.
Deleuze piše, da sadistična tema počiva v končni instanci teme očeta, ki uničuje svojo družino. V sadizmu je slika ženske narejena tako, da ta eksplodira. V nekem indikativnem prizoru igra Samsina sestra violino pred podnajemniki, ki so gluhi za kakršnokoli estetiko in iz glasbene epizode naredijo parodijo. Igranje violine pred gluho publiko je očetov ukaz za prostituiranje hčerke, podnajemniki pa so simptom razpuščene družine. Sadistični oče je tisti oče, ki potepta zakone, razpusti družino in prostituira njegove člane.
Menimo, da terorizem počiva na temi Sina in njegovega sistemskega nemira. Samsina odločitev, da se spremeni v mrčes, je povezana z njegovo željo, da prostituira kapitalistično idejo: nikoli ne sedi križemrok. Njegova strategija je preobrazba, njegov končni cilj pa uničenje sistema. Sredstvo za to uničenje je lastno telo, cilj preobrazbe telesa je promocija Samse v terorista sistema; to je tip telesnega terorizma.
Telo lahko najbolj uspešno dvigne v zrak patriarhalno zgodbo. Telo mrčesa lahko najbolj uspešno dvigne v zrak patriarhalni dom.
S tem, ko Samsa postane mrčes, ne more več delati, lahko le sedi križemrok, torej postavlja pod vprašaj sistem, v katerem moraš delati, da bi lahko živel. Odločitev Gregorja Samse je konec koncev edini način, da se uresniči želja šarmantne Balintove pacientke, o kateri piše Lacan v Štirih temeljnih pojmih psihoanalize. Kafkina odločitev ni le damsko odklanjanje vezanosti na dogovor, temveč radikalna odločitev: tudi če bi hotel, se ne morem več pogajati z vami kot s predstavniki sistema, kajti nisem več človek, nimam jezika. Vse dokler ima Balintova dama jezik, se mora mučiti in sklepati nevrotične dogovore ter se truditi, da bi se jim izognila, da bi lahko potrdila ambivalentnost sveta. Ko ni jezika, ni niti dogovora, pravzaprav ni reda.
Toda veliko bolj pomembno je, da se s preobrazbo v mrčes, z vračanjem k animalnemu, onemogoči nadaljnjo prokreacijo! To je tudi končni cilj terorizma (in v tem je podoben sadizmu, čeprav je njegova strateška pozicija drugačna): prokreacija mora postati nemogoča, torej mora priti do aktivne negacije tako matere (kot v sadizmu) kot tudi očeta (kar je bistvo terorizma).
Samsa v nejasni mešanici uživanja in ponižanja – kdor daje ukaze telesu, hkrati, skupaj s pričami, kaže globoko solidarnost – pravzaprav omogoča porod ideje o obstoju izven Simboličnega sistema. Kajti ta obstoj, obstoj izven Sistema, je pravzaprav nemogoč – sin je ubit. Uboj prihaja od očetove roke, ki nato rehabilitira družinsko strukturo in restavrira sistem. To je uboj iz maščevanja, pa tudi identitetni uboj – samo preko uboja bodočega očeta nekdo postane (spet) Oče. Na terenu tvojega uničenega telesa lahko postanem entiteta, edinstvena in celostna.
ČIGAV SIN JE TERORIST?
Kafka je zelo pomembno književno pričevanje o izkušnji iz življenja v naši dobi. Skupaj z Beckettom, Freudom in Marxom je eden ključnih idejnih opisovalcev Moderne. Kafka na določen način prvi napoveduje veliko temo terorizma, najpomembnejše globalno politično vprašanje današnjega dne.
Ob neki drugi priložnosti sem uvedla svojo definicijo Moderne kot projekt, ki ga vodi Sin. Kulturna simpatija in antipatija do sina v 20. stoletju: antiglobalizacija, liberalizacija in individualizacija, kot tudi konzervativne borbe proti njim, kažejo, da je kulturna energija skoncentrirana okrog Sina.
Ta doba je postala mogoča šele po kapitalni investiciji, ki jo je Freud naredil v domeni seksualne teorije. Njegova teorija je pojasnila, da ima infantilni subjekt neomejeno kapaciteto za seksualnost, eno od ključnih Freudovih besedil pa je Infantilna seksualnost. To besedilo je revaloriziralo seksualnost otroka, hkrati pa je uzavestilo, da v vsakem subjektu obstaja »zanemarjena infantilnost«. Zanemarjena infantilnost je kapaciteta vsakega subjekta, da se sklicuje na otroško v sebi, da bi začel delati proti sistemu. Vzrok za to željo leži v njegovem primarnem pozicioniranju v Sistemu. On postane del sistema samo tedaj, ko prežene infantilnost, ko jo zavestno pozabi, ko se zgodi namerna amnezija. Seksualni nagoni sina so pregnani v namerni amneziji, v neoteiničnosti (termin Kristeve iz knjige Zgodbe o ljubezni), da bi se sina lahko postavilo v službo sistema. Sin v naši post-freudovski eri osvobaja infantilnost, proglaša svojo željo za veljavno in iz nje dela pozicijo.
Jas sem nekogaršnji sin, kakor nekogaršnji sin pozabljam na mojo željo, da lahko služim očetu, da lahko torej služim sistemu. Sedaj se odločim, da bom amnestiral mojo željo, da jo bom vrnil v življenje. Ta želja je vedno navzkriž s sistemom, tako postanem terorist tega sistema. Toda v zameno vseeno pričakujem, da bom amnestiran, ravno zato ker sem sin očeta in sin sistema. To je nemogoča situacija, kot je nemogoča pozicija sinove sreče in enako, kot je nemogoča pozicija terorističnega izhoda iz sistema.
Leta 2001 se je v kolumni nekega makedonskega dnevnika pojavila teza, da »je mladoleten cel narod« (makedonski), in da »ima mladoletnost lahko prednost«. Prednost, o kateri je govora, je teroristična infantilnost. Takoj ko sem amnestiran kot infantilen in kot nekogaršen sin, lahko izrazim svojo pozicijo revolta, uporništva brez razloga. Ta doba se začenja s spoštovanjem sinovske pravice, da je lahko jezen »brez razloga«, da je lahko jezen, ker je sin.
Spomnimo se, da je npr. James Dean prva realna legalizacija pozicije »upornika brez razloga«. Iz množične kulture je bil zgodaj promoviran v Boga sinov-upornikov, Boga tinejdžerjev, Boga adolescentnih. James Dean je epitom, prototip, ki je povlekel za sabo, »proizvedel« celo generacijo sinov, ki so se postavili proti sistemu. Generacijo upornikov. Nanj moramo vsekakor gledati kot na naključni izbor, že pred njegovim časom je namreč kulturna energija usmerjana k ustvarjanju nove identitetne formacije: ni več otrok, a ni še moški. In ravno zaradi tega medstanja (misli da) ima (dober) razlog, da se upira proti prvim in proti drugim.
Obstaja neka zanimiva »igra« v poimenovanju teroristov. Teroristi iz Čečenije so za ruske medije teroristi (terrorists), za nekatere tuje medije pa so uporniki (rebels). Teroristi iz Makedonije so za makedonske medije teroristi, za nekaj tujih pa uporniki. Teroristi iz IRA so za britanske medije teroristi, za nekatere tuje pa uporniki. Niso redka niti besedila, celo v Ameriki, ki na napade na Svetovni trgovski center s septembra 2001 gledajo kot na uporniške akcije. Za ostanek sveta pa so to teroristične akcije.
Primer s svetovnim trgovinskim centrom je najbolj obskuren za to teroristično analizo, zato pa tudi najbolj zanimiv. Poslednji velik škandal okrog poimenovanja teroristov, ki so napadli Ameriko, je primer Warda Churchilla, profesorja etničnih študij z Univerze v Coloradu, ki je žrtve napadov na WTC v New Yorku poimenoval »mali Eichmani«, primerjajoč ameriško zunanjo politiko z nacistično.
Adolf Eichman, eden glavnih arhitektov Hitlerjevega nacističnega režima, ni bil nikoli obsojen za direktno ubijanje, temveč za omogočanje nemotenega razvoja infrastrukture, ki je omogočila nacistični genocid. Churchill sicer nikoli ni žrtev 11. septembra eksplicitno označil za deklarirane naciste, pač pa je s poudarkom, da Amerika prerašča v tehnokratsko državo, zaposlene v WTC-ju avtomatično izenačil z nemškimi industrialci iz 30. in 40. let 20. stoletja, ki pa so bili tedaj legitimne žrtve Alianse. Za tiste, ki so izvršili napade, ta primerjava avtomatično pomeni rehabilitiranje, to je povzdigovanje statusa: s teroristov v upornike proti nepravičnemu sistemu.
Ni naključje, da kulturna simpatija do Sina meša ta dva fenomena. V diplomatski retoriki se o teroristu govori kot o uporniku le, če je to terorist tujega prostora, terorist tujega sistema. Infantilnost po sebi kliče potrebo po porazu Imena, ali vsaj po njegovi rekonstrukciji. Poimenovanje (ko se vrši od zunaj) diplomatizira kulturno simpatijo do Sina, organizirano okrog imaginarne očaranosti od pogleda (po svojem bistvu naivnega) v idealizirani sliki o sebi kot sinu v tujem simboličnem sistemu. Po drugi strani pa sin-terorist ni nič kaj všečen v mojem prostoru, ne dovoljujem mu neotenistične svobode, da se izživi, zato ga imenujem tako, da restrukturiram in osvetlim njegov inherentni sadizem.
Pri odgovoru, katera logika funkcionira za vso to dvosmiselno pozicijo terorizma do sistema, moramo, razen pogleda na idealizirano sliko o sebi kot sina v tujem sistemu, upoštevati še en dejavnik, to pa je pogled na idealizirano sliko sistema.
Hollywoodski akcijski filmi igrajo na karto tega drugega pogleda: tam vsi spoštujejo sistem, samo šarmantni sin je odpadnik, on res ne spoštuje pravil, ki veljajo za vse, toda on je všečen, kot je všečen grški junak, ki si drzne biti drugačen od drugih. Vsi meščani v hollywoodskem filmu so meščani v nekem idealnem smislu: spoštujejo zakon, kot da je sam po sebi logičen. Ravno nasprotno pa se godi v srbskih filmih t. i. post-jugo produkcije, kjer sin-terorist ni všečen. On sicer ne ubija več kot hollywoodski sin, toda problem je v tem, da sistem okrog njega ne deluje. Nihče ne spoštuje reda, vsi ga subverzirajo, in izpad ni več smešen, kajti ni zunaj sistema, ampak v sistemu, ki ne funkcionira. Kot se glasi replika iz drame Sod smodnika Dejana Dukovskega »stvar je v sistemu«.
Vendar pa ta dva pogleda nista simetrična. V prvem primeru investiram neoteinično simpatijo v sinovski želji, da se upira proti sistemu. V drugem primeru investiram v predojdipovsko »obljubo«, da je sistem idealen in da bo zadovoljil vse moje želje, da mi bo omogočil neskončno uživanje, če se bom le podredil njegovim zakonom.
Vrnimo se k Wardu Churchillu in izpostavimo še eno pomembno določnico za upor proti sistemu. Pred kontraverznimi besedili o WTC-ju je bil Ward Churchill v ameriškem akademskem svetu poznan kot borec za indijanske pravice, pa tudi sam je indijanskega porekla. Zdi se, da se odpor (celo v Ameriki, kjer je nacija izenačena, tj. asimilirana od državnosti) kljub vsemu in še vedno rojeva iz potisnjenih problemov, ki izhajajo iz »deklasirane« pripadnosti rasi ali naciji, ne pa iz brezprizivne identifikacije z državnostjo. Ta naznaka je pomembna za pomen, ki ga danes pripisujemo »pozabljenemu« identifikacijskemu markerju rase, nacije, plemena.
Če se rasa (indijanska) ali nacija (npr. makedonska ali albanska) samo preprosto zamenja z državnostjo (ameriška, makedonska …) in če druga podeduje iste primitivne mehanizme identifikacije, se lahko vprašamo: ali se je kaj izboljšalo? Če je državniški patriotizem isti kot plemenski, nacijski, rasni, če ginevanje za svojo stvar (zdaj ne svojo »krvno« temveč svojo »ideološko« stvar) sestavljata ista ikonografija in ista logika potez, tedaj se lahko vprašamo, ali je tu sploh prišlo do nadgradnje, ali lahko tu sploh govorimo o resnem civilizacijskem napredku? Ali pa moramo na to (ne več toliko) novo identično formacijo (državnost) skozi zgodovinsko prizmo gledati kot na zgodovinsko odločitev neke države (ameriške), ki ni imela kakšnega drugega vezivnega tkiva za svoje ljudi?
Če hoče teorija multikulturnosti v veri, da za njo stoji nekaj, kar se splača promovirati, uspeti, se bo morala poukvarjati tudi s temi »potlačenimi« vprašanji.
SADAMOVA SINOVA
Ameriški obrambni sekretar Donald Rumswelt je julija 2003 ameriški javnosti pojasnil, zakaj so bile v medijih objavljene krvave fotografije mrtvih teles Udaja in Kusaja Huseina, sinov strmoglavljenega iraškega predsednika Sadama Huseina. Ameriška in svetovna javnost se je razdelila glede vprašanja, ali so ZDA prizadele človeško dostojanstvo ubitih sinov Sadama Huseina, s tem, ko so razdelile fotografije svetovnim novinarskim agencijam. Tako 25. in 26. julija ni bilo medija, ki ne bi pokazal trupel Sadamovih sinov. Tisti, ki so spremljali glavne poteze ameriške borbe proti terorju v letu 2003. , se spomnijo, da gre za ultimativno abjektne slike – dve telesi: krvavi, nabuhli, otečeni, ene izmed tistih slik, ki se jih trudimo gledati, vendar nas navdajajo z močnim notranjim občutkom odpora. Truplo je po Kristevi ultimatvni kazalec abjektnega – toda ne katerokoli truplo. Kontekstualizirano truplo na bogoslužju ali v znanstvenem laboratoriju namreč svoj smisel črpa iz konteksta; toda truplo, vrženo na dvorišče, slikano sredi ceste, prikazano izven kakršnegakoli smisla, postane finalni, definitivni, krucialni in končni kazalec abjekta samo po sebi. Nič ni bolj sramotnega kot truplo, kakršno je bilo predstavljeno na slikah Sadamovih sinov. Verska skupnost v Iraku se je odzvala s protestom in od ZDA zahtevala kontekstualizacijo trupel v okviru njihove tradicije in religije – v skladu z muslimanskimi običaji so zahtevali, da bi trupli morali biti umiti, umaknjeni izpred oči množice in zažgani. Rumswelt je pojasnil, da ameriška administracija Georgea Busha meni, da bo objavljanje fotografij pomagalo prepričati Iračane, ki se še vedno bojijo Sadamovega režima, da se ta ne bo več vrnil na oblast.
Kot vidimo, medijsko predstavljanje abjekta ni nikoli naivno, reprezentacije nečistega so vedno učinkovita sredstva politične manipulacije in prinašajo točke moči. Nekaj mesecev pred objavo slik Sadamovih sinov je bil predvajan posnetek zaslišanja dveh ameriških vojakov, ki ju je zajela iraška armada. Ko je ta posnetek enkrat predvajala Al Džazira, je postal dostopen na vseh TV kanalih, nakar je državni vrh Amerike zahteval, da se ohrani dostojanstvo ujetnikov, kot nalaga Ženevska konvencija o vojnih ujetnikih. Zahtevali so depersonaliziranje, steriliziranje in »izčiščenje« vojne iz osebnega, iz obraza telesnega, materialnega, živega človeka. Slike izmučenih ameriških ujetnikov so abjektne in zato vznemirjajo, kot sta na drug način abjektni trupli Sadamovih sinov.
Gre za režim produkcije slik, ki ima ideološko ceno: vsakogaršnji obraz na ekranu, najbolj pa obraz nečistega, je močno ideološko orodje. Obraz na ekranu je sam po sebi ikonografski subjekt – vse, kar se dogaja v vojni, se da videti na tem obrazu, toda nečist obraz vojnega begunca, krvav obraz izmučenega ujetnika, še bolj pa mrtev obraz Sadamovega sina, so abjektni del tega osebnega sporočila, ki se dotika subjektivnega v nas. Abjektni obraz močneje kot vse drugo kaže umazano ozadje in nam govori, kaj se dogaja v kotaminirani zunanjosti vojne.
In obratno: zemljevid brez likov (ikonografskih subjektov) – če pa je brez subjektov, tudi abjektov nima, torej ne vsebuje nečistosti, umazanij vojne in smrti: prahu, krvi, potu, blata – depresonalizira vojno. Je samo zemljevid z naseljenimi mesti, to so strateške točke, obkrožene s korporacijskim flomastrom, to je čisto ozadje, zlikana vojna logika, ki spremlja razvoj enot skozi naseljene in nenaseljene kraje. Zemljevid nima podatkov o žrtvah, ne vsebuje slik abjekta, trpljenja, strahu in smrti. Takšna so vselej videti vojna poročila z »naše« strani. Vojni zemljevid naroča: nečisto je iz te vojne izgnano, vojno zoper grozo vodimo na čist način – do »mazanja« vojne s slikami Sadamovih sinov pride le, ko je treba prepričati vsakega, ki ni z nami, da se nam pridruži. Ta medijska dualnost čiste in umazane vojne je ideološki režim, po katerem se brez izjeme vodijo vse pomembnejše kampanje za odobritev novih vojn v novem stilu bojevanja.
Branka Arsić piše: »Ko so Srbi napadli Vukovar, je srbska državna televizija predvajala samo zemljevide. Ko pa je dvesto tisoč Srbov zapuščalo Hrvaško, ker so se umikali pred hrvaško vojsko, Srbija ni predvajala zemljevida, ki bi pojasnil gibanja tega umika, temveč je predvajala slike – soap opere, z drugimi besedami, ta umik je bil posnet »direktno«, videli smo sestradane ljudi, ki bosi pešačijo kilometre, ženske, ki jočejo, otroke, puščene ob cesti in podobno … Ideološka taktika te produkcije slik je popolnoma jasna. Ko »mi« napadamo, ko mi drugemu delamo škodo ali krivico, ali ko mu zadajemo smrt, je vidno polje organizirano kot zemljevid. To je zato, ker je treba proizvesti osnovno idejo, da »mi« ne počnemo nič strašnega, nič krivičnega, da smo dobri, tudi ko ubijamo. Ko pa so ubiti »naši«, tedaj je vsekakor treba prikazati slike njihovih teles in njihove bližnje, ki jočejo …« .
Zemljevid je čist, na njem ni abjekta; medtem ko je bizantinska ikona, ikoničnost sploh, ki v prednji plan postavi subjekt, idealen nosilec nečistega. Nečisto lahko živi, se predstavlja in reprezentira samo v bližini subjekta in le iz njega črpa življenjsko moč, s tem pa tudi svojo grozo. Nečisto zato nima nikakršne moči v zemljevidnem prostoru, ki je za pogled vedno objektiviziran. Struktura nečistega in njegova zveza s subjektom je takšna: če objektiviziranemu prostoru zemljevida skušamo dodati nečisto – ima lahko ta operacija le parodični efekt.
Prevedla Namita Subiotto
0 comments:
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Post a Comment