Tjaša Pureber: Demokracija je našla svojo kontinuiteto v totalitarizmu: Pogovor z Jasno Kotesko (2011)

Posted by Jasna Koteska on Wednesday, April 20, 2011 at 10:25 PM





DEMOKRACIJA JE NAŠLA SVOJO KONTINUITETO V TOTALITARIZMU: POGOVOR Z JASNO KOTESKO

Published by: Bifc-hub.eu





(c) photo by Ivan Todorovski



30.05.2011 | Tjaša Pureber


Z JasnoKotesko sem se prvič srečala leta 2009 na konferenci v Moderni galeriji v Ljubljani. Na oder je stopila na način, ki je spominjal na radikalno gesto: ni želela ne sesti ne predavati. Namesto tega je stala, na prvi pogled nekoliko neudobno. Kmalu se je izkazalo, da je šlo za odlično uprizorjen performans, ki je spričo njenih duhovitih in jasnih misli hipoma prevzel celotno občinstvo. Med drugim je spregovorila tudi o svojem očetu, znanem makedonskem pesniku Jovanu Koteskemu, ki ga je tajna služba nekdanje Jugoslavije preganjala skupaj z vso družino. Jasna Koteska je družinski molk na to temo prekinila tako, da je očetovo usodo postavila v sfero političnega in si tako prislužila mednarodni sloves kot ena izmed najbolj znanih sodobnih makedonskih avtoric. Koteska je tesno povezana s Slovenijo, saj že 15 let poučuje slovensko književnost 19. stoletja na državni univerzi v Skopju. Poleg književnosti, iz katere je doktorirala, deluje še na področju teoretske psihoanalize ter študijev spolov in se ukvarja s tematikami, kot so intimnost, sanitarnost, travme, zamera, identitete, abjekt, komunizem. Rodila se je leta 1970 v Skopju v Makedoniji in študirala na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti ter na Univerzi v Skopju. Je avtorica več knjig in člankov. Njega knjiga Intimist (pod tem imenom je jugoslovanska tajna policija vodila dosje njenega očeta), ki je prevedena v slovenščino, obravnava 20. stoletje kot svet brez intime.

TP: Ali praznujete 1. maj?

JK: Lagala bi, če bi dejala, da ga praznujem na običajen, ritualen način. V Makedoniji se 1. maj tradicionalno praznuje s piknikom na prostem ob spremljavi turbofolk glasbe in s popivanjem. Ne gre za sporočilo, glas odpora zoper krute delovne pogoje, pač pa za perverzno slavje: vse leto garaš na polju ali v tovarni in se potem enkrat v letu prepustiš pijančevanju in brezdelju, proslavljanju natanko tistega časa, ki ga porabiš, da si odpočiješ od dela. Gre za nekakšno obliko sprostitve pred (naslednjim) delovnim obdobjem. Mnenja sem, da so Makedonci slabo seznanjeni z delavskimi pravicami, da ne omenjam njihove skope protestne tradicije, zato je zanje 1. maj, razen za nekaj redkih aktivistov, prejkone nejasen spominek komunistične preteklosti.

Praznik dela je nedvomno zelo pomemben dogodek – ne le kot boj za osemurni delavnik v 19. stoletju. Strinjam se z Bertrandom Russellom, da bi štiriurni delavnik vsem omogočal udobno življenje, obenem pa ne smemo pozabiti znamenitega manifesta Boba Blacka »Abolition of work« (Ukinitev dela) ter zlasti njegovega uvodnega stavka: »Nihče ne bi smel delati. Delo je vzrok za domala vso bedo v svetu.« Ko sem bila mlajša, sem njegov manifest obesila na hladilnik, bolj za šalo kot zares. A starejša kot postajam, pomembnejši se mi zdi. Ukinitev prisilnega dela in prisilne proizvodnje – to bi nemara lahko bili glavni nalogi naše generacije.

TP: Bi lahko potegnili vzporednice med tem manifestom in sedanjo situacijo v Makedoniji?

JK: Blackov manifest je za kraj, od koder izviram, absurden. Na Zahodu obstaja več gibanj: gibanje »Living with 2 dollars per day« (Življenje z 2 dolarjema na dan), koncept življenja s 100 ali manj predmeti na leto Daveja Bruna itn., ki pričajo o tem, da so se nekateri naveličali industrijskih idealov dela in potrošnje. A ta gibanja se zdijo absurdna za Makedonijo, kjer tretjina prebivalcev živi v revščini in so prisiljeni sprejeti vsako delo, ki se jim ponuja. Mnogi moji sorojaki dejansko preživijo z 2 dolarjema na dan. Želijo si, da bi si lahko privoščili vsaj 10 osebnih stvari na leto in nič več kot to itn. Minilo je dvajset let od padca komunizma in za tretjino mojih rojakov so natrpane police kapitalističnih supermarketov še vedno le sanje. Tudi zato je 1. maj enako pomemben danes, kot je bil v preteklosti.

TP: Toda zdi se, da v državah nekdanje Jugoslavije mnogi gledajo na boj za delavske pravice z nekakšno nostalgičnostjo, brez pravega upanja ali poguma, da bi se ga v trenutni situaciji tudi sami lotili.  

JK: Sama nisem nostalgična v nobenem konkretnem, lokalnozgodovinskem smislu. Komunizem sem sovražila in nikoli ne bom zagovarjala njegove vrnitve. A zavedati se moramo tudi, da ko je k nam prišlo socialistično gibanje, je bilo to le od daleč podobno izvorni ideji o njem.

Ko je nastopil komunizem, Makedonija skoraj ni poznala tržne ekonomije, da o industriji sploh ne govorimo, kar pomeni, da tudi delavstva, ki bi trpelo izkoriščanje, domala ni bilo. Po podatkih popisa prebivalstva decembra 1945 je bilo v Makedoniji 140 tovarn, 163 podjetij, 8.873 delovnih mest in le 3.391 delavcev, najmanj v primerjavi z drugimi evropskimi državami. (Za primerjavo je Slovenija imela 1.094 tovarn, 1.222 podjetij in 87.113 delovnih mest). Zaradi nerazvite industrije so se v Makedoniji ukvarjali z vprašanjem, kje dobiti denar, da se omogoči razvoj industrije in tako izpolni veliki komunistični sen o mehanizaciji.


TP: Rešitev so našli v podeželju.

JK: Le tam se je bilo mogoče dokopati do »pravega« in ne virtualnega denarja. Leta 1939 je bilo v nekdanji Jugoslaviji 76,6 odstotkov kmetovalcev. Kljub temu je Makedonija v začetku druge svetovne vojne premogla vsega skupaj 6 traktorjev, 6 šivalnih strojev in 20 mlatilnic! Na teh je temeljila celotna proizvodnja. Tretjina kmetovalcev je delo opravljala dobesedno z rokami, saj niso imeli niti najosnovnejšega delovnega orodja. Povedati želim, da se je s kontekstualizacijo zahodnjaškega gibanja za delavske pravice na tem območju pokazalo, da se je izkoriščanje preneslo pretežno na kmete, ki niso bili samo izkoriščani, pač pa tudi javno razglašeni za sovražnike komunistične ideologije, kar pomeni, da so nosili težo dvojne stigmatizacije.

A v splošnem boj za človekovo dostojanstvo še zdaleč ni izbojevan. Marx je v Londonu videl, kako velike tovarne požirajo ljudi, kako so ti postajali stroji; videl je, kako se človek spreminja v podaljšek stroja. Marxova prognoza o obubožanju delavstva do točke, ki jo je sam napovedal, se ni nikoli zares uresničila, če upoštevamo, da ima delavec danes svoj avtomobil in mikrovalovko. Vendar je Marx razločno pojasnil, da je proletariat zanj najnižji razredni segment, to, kar danes poznamo kot podrazred: nezaposleni, bolni, starejši, družbeni odpadniki, brezdomci. Leta 1970 se je pojavila teorija o »času sprostitve«, ko se je zaradi avtomatizacije proizvodnje razširilo prepričanje, da nam ne bo več treba toliko delati, da bodo ljudje lahko uživali v brezdelju. A to se ni zgodilo in po statistiki delavci danes delajo več, kot so denimo delali v osemdesetih letih minulega stoletja.

Čeprav se je Marxova napoved konca kapitalizma izkazala za napačno, je njegova podrobna analiza kapitala, ki se danes spreminja na vse mogoče načine (vse nižji honorarji, selitev velikih korporacij v države tretjega sveta zaradi cenejše delovne sile itn.), vendarle točna. Zato Marx ostaja vznemirljiva referenca, brez katere ni mogoče razumeti 21. stoletja.

TP: Na vašem blogu je objavljen zanimiv esej, v katerem pišete o zadnjih pritiskih na kritične člane makedonske civilne družbe in njihovem sodnem pregonu. Zdi se, da ti procesi niso toliko namenjeni pregonu neke konkretne osebe, kolikor ustrahovanju vseh tistih, ki si drznejo zoperstaviti se obstoječim zakonom, ki jih je postavil elitni sloj makedonske družbe.

JK: Da, to je ustaljen pojav. Žal ne gre za nek nov trend in najverjetneje ta pojav tudi ni značilen samo za majhne države, kot je Makedonija, ki nimajo kritične mase, ki bi bila zmožna izvesti resno socialno reformo. Michelle Montaigne že v 16. stoletju v prvem stavku svojega pomenljivega eseja »De l'Art de Conferer« omenja dvojico javni dialog – sodišče. Takole pravi: ne prevzgajamo človeka, ki ga obesimo, pač pa prek njega prevzgajamo druge. Ta kombinacija javni dialog – sodišče je bila običajna praksa tudi v času komunizma. In kapitalizem ni nič boljši. Poglejte samo presunljive podatke o nečloveškem mučenju v Guantanamu, ki jih je pred nekaj dnevi objavil Wikileaks. Ti razkrivajo kruti obraz kapitalističnih nezakonitih zaporov – njihovih gulagov. Zdi se, da je demokracija, s katero se danes vsi tako ponašamo, po nekem čudnem naključju našla svojo kontinuiteto v totalitarizmu.

Vprašanje makedonskih elit v glavnem ostaja omejeno na krog političnih elit (in njihovih nadzorovanih medijev, pravnih in finančnih satelitov). Po proračunski prilagoditvi leta 2008 je bilo makedonski obveščevalni in protiobveščevalni upravi dodeljenih več sredstev kot leta poprej. Po nekaj letih natančnega preiskovanja tajnih služb danes vemo, da je bila njihova najgloblja skrivnost ta, da se niso nikoli zares zanimale za obveščanje za namene zunanje politike.

TP: Pogosto ponavljate, da so si za glavno nalogo zastavili boj proti notranjemu sovražniku, kakor v primeru vašega očeta.

JK: Da, njihova glavna naloga je bila odkriti in diskreditirati notranje disidente v skladu z znano komunistično parolo »Kdor ni z nami, je proti nam«.

A prepričana sem, da moramo na zadevo pogledati tudi z drugega gledišča in se vprašati, kaj to pomeni za t. i. »nevtralne državljane«. Vemo, da je knjiga Hitler’s Willing Executioners (Hitlerjevi prostovoljni krvniki) avtorja Daniela Goldhagena, ki je izšla leta 1996, dvignila mnogo prahu, ker avtor v njej trdi, da je večina Nemcev vedela, koliko Židov je bilo pobitih, in da zavrnitev sodelovanja v genocidu ni bila kaznovana niti s smrtjo niti s kakšno drugo večjo krivico zoper njih. Tisti, ki so zavrnili sodelovanje z državno oblastjo, niso utrpeli nobene osebne škode. Moralna izbira je vselej omogočena, zlasti intelektualcem. Problem je v tem, da so intelektualci najpogosteje sužnji države in od nje gmotno odvisni. Darius Rejali, avtor knjige Torture and Democracy (Mučenje in demokracija), zapiše: »Mučenje ni učinkovito sredstvo za pridobivanje informacij. Ljudje na primer mislijo, da je gestapo dosegel svoj namen z mučenjem. Pa ni. Razlog, da je bil tako strahotno učinkovit, je bila njegova odvisnost od javnega sodelovanja. Ovaduhi so večkrat zapovrstjo izdali odpor v Evropi in vsi so to vedeli, le da je bilo bolj prikladno reči, da je gestapo prišel do resnice z mučenjem.« Ne glede na iluzijo o ideološkem slogu, ki lahko sega od liberalnega do krutega, so kritični glasovi vedno ključni za ohranjanje zdrave družbe. Tišina ubija ljudi.

TP: Tako vi kot vaša družina ste doživeli travmatično izkušnjo, ker je bil vaš oče žrtev represije s strani tajne službe nekdanje Jugoslavije. Zdi se, da stopate po poti mnogih sorodnikov žrtev režima, zlasti iz Latinske Amerike, ki se borijo za priznanje svojega obstoja, za vidnost, tako da javno spregovorijo o svoji izkušnji. Ste morebiti s tem, ko ste vašo družinsko izkušnjo postavili v sfero političnega, prišli do njenega sprejetja? 

JK: Ko sem začela raziskovati preteklost moje družine, nisem čutila potrebe, da bi razumela širšo zgodovino. Moj namen ni bil razkriti logike jugoslovanskega komunizma, pač pa se sprijazniti s preteklostjo moje družine. Čutila sem se prikrajšano za osebno zgodovino, navdajala me je nekakšna nedoločna žalost, kot pri ljudeh, ki nosijo breme žalosti, ki pa ne more biti vzrok za javno žalovanje.
Izhajala sem iz premise, da če postkomunistične države želijo zdrave narode, morajo na sebi opraviti temeljito psihoanalizo, da ugotovijo, kaj se jim je pripetilo in kje so sedaj. Zato sem otrokom nekdanjih političnih zapornikov predlagala, da odprejo komunistične dosjeje, ki jih hranijo doma, in jim dejala: Vem, da se izogibate teh dosjejev, ker vam prizadejajo bolečino, toda če jih odprete, bo bolečina morda popustila.

TP: Katera so bila glavna izhodišča, ki so vas pripeljala do tega procesa?

JK: Vprašala sem se: Kakšna sprava je še mogoča za ljudi moje generacije (rojene v sedemdesetih), za našo intergeneracijo, za nas, ki smo otroci tega sistema, in za naše starše? Če se je soočenja s preteklostjo treba lotiti sistematično, temeljito v smislu, da s tem prispevamo k razvoju civilizacije in temu dejanju pripišemo zgodovinski pomen, kdaj prestopimo tisto mejo, ko ne občutimo več bolečine? Skratka: kateri je tisti pravi pristop, ki nam omogoča, da sprejmemo našo ideološko preteklost?

Skoraj v vseh nekdanjih komunističnih državah so si poznejše generacije zastavile legitimno vprašanje: Naj staršem dajem umetno dihanje, naj preprečim, da bi njihov družinski svet zdrsnil v podzavest zgodovine, medtem ko razkazujem komunistične predmete in se delam, da je komunizem še tu, ali naj podvomim v njihov svet? Spomnite se filma Wolfganga Beckerja Zbogom, Lenin, v katerem se mati glavnega junaka prebudi iz kome, zdravniki pa sina opozorijo, da bo doživela šok, ko bo ugotovila, da je Vzhodna Nemčija prenehala obstajati, medtem ko je bila v komi. Zato sin v materinem stanovanju poustvari NDR takšno, kakršna je bila. To je odlična lekcija, ki govori o tem, da se spremembe v realnem političnem univerzumu dogajajo kot nočna mora, medtem ko so ljudje v komi, in prava diagnoza je, da zgodovinske spremembe padejo na ramena njihovih otrok. Benjamin je formuliral naslednje vprašanje: »Prebuditi se moramo iz sveta naših staršev. Toda kaj naj pričakujemo od nove generacije, katere starši sploh niso nikoli sanjali?«

Priznam, da nisem vedela povsem, v kaj se spuščam. Kot ste upravičeno dejali: ko osebne spomine postavimo v sfero javnega, obstaja veliko tveganje, da jih bodo politične elite instrumentalizirale, zlasti v majhnih državah, kot je Makedonija. Če sem za pisanje knjige o moji komunistični izkušnji porabila ogromno energije, je porabim prav toliko za to, da jo branim pred desničarsko strujo v družbi, v kateri živim.

TP: Mislim, da je bila Makedonija edina država nekdanje Jugoslavije, ki je sprejela zakon o lustraciji. Vi pravite, da je to storila prepozno. Trdite tudi, da bi moral zakon obravnavati samo zločine prejšnjega režima. Toda meni se zdi, da se je državni nadzor spremenil le toliko, da je prevzel formo večstrankarske demokracije, v resnici pa ni nič manj nasilen od socialističnega režima, ko gre za osebno svobodo. Nemara pa je spremenil le svoje mehanizme?

JK: Res je. Prepozno je za lustracijo. Uspešni zakoni o lustraciji v vzhodnoevropskem bloku so že bili sprejeti v zgodnjih devetdesetih letih minulega stoletja. Ni pa prepozno za soočenje s preteklostjo. Le da mora imeti to soočenje zgodovinsko vrednost in ne politično.

TP: Ali zato želite, da bi bili jugoslovanski arhivi odprti za javnost?

JK: Že več kot pol desetletja javno zagovarjam potrebo, da se prekliče tajnost arhivov komunistične Makedonije in da se jih takoj odpre po načelu »vsi za vse« brez posredovanja političnih struktur in medijev – v mislih imam namreč enak proces, kot se je zgodil z Wikileaks, vendar v neprimerljivem obsegu, kjer ne gre zgolj za razkritje preteklosti, pač pa tudi zdajšnjih arhivov tajnih služb in diplomacije. Zato je Wikileaks zame junak našega časa.

Leta 2008 je makedonski parlament izglasoval t. i. »Zakon o lustraciji« za obdobje med letoma 1944 in 1990. Skladno s tem je bila natančnost izjave, da trenutni ali bodoči uradnik ni sodeloval s tajno službo, predmet temeljite preiskave s strani odbora, ki ga je imenoval parlament. Težava pri tej rešitvi pa je, da vnovič predvideva posredniški organ (tokrat odbor, ki posreduje med preteklostjo in ljudmi), kar pomeni, da tudi s tem zakonom arhivi pravzaprav niso prosto dostopni.

In kot ste upravičeno dejali, je ključni problem pri vsem tem politična instrumentalizacija. Leta 2009 je bil zakon o lustraciji spremenjen tako, da je med drugim določal, da bo lustracija pokrivala obdobje od leta 1945 do 2008! K sreči je ustavno sodišče razveljavilo odločbo o trajanju lustracijskega zakona in razsodilo, da mora ta prenehati veljati leta 1991, z osamosvojitvijo Makedonije.

Prav imate tudi glede trenutnega stanja stvari. V Makedoniji trenutno poteka debata o spornih spremembah, ki jih je predlagala vlada v zvezi z zakonom o elektronskih komunikacijah, ki še čaka na potrditev s strani parlamenta in dovoljuje poseganje v zasebnost državljanov, in to v zelo velikem obsegu, s tem pa ustvarja zakonsko podlago za arbitrarno in neomejeno uporabo elektronskih komunikacij. Vključuje nadzor državljanov brez sodnega naloga, torej brez možnosti zunanjega nadzora v skladu z načeli o transparentnosti. Neskladen je tudi z ustavnimi določbami. Še več, ustavno sodišče je podobne spremembe enkrat že zavrnilo, ker da so neustavne. Ali še drugače, nemara pa je temačna diagnoza Evegnyija Morozova o internetu kot novem orodju totalitarističnega nadzora resnična. Takih nevarnosti bi se morali zavedati.

TP: Eden prvih mitov, ki ga mora vsaka država ustvariti o sebi, je mit o svoji lastni zgodovini. Ob vstopu Slovenije v EU smo bili priča izrazitemu preobratu v smeri konstrukcije umetne antične slovenske identitete, kot da bi bili v strahu pred izgubo nečesa, kar nismo nikoli imeli. Ta proces, kajpak, vselej vodi v nacionalizem in izključevanje. Zdi se, da gre Makedonija po isti poti, saj si mnogi politiki prizadevajo vzpostaviti povezavo med Makedonijo in njenimi izvori v antični Grčiji. Toda če lahko še nekako razumemo politike in njihove populistične laži, kako naj si pojasnimo dejstvo, da so znanstveniki skrajno nekritični do te situacije oziroma tudi sami prispevajo k njej s potvarjanjem zgodovinskih dejstev?

JK: Izposodila si bom najboljši odgovor, ki sem ga slišala doslej. Podal ga je makedonski profesor Denko Maleski v intervjuju za grško televizijo v zvezi s sporom glede imenovanja: »Da te priznajo kot narod na Balkanu, moraš imeti 2000- do 3000-letno zgodovino. Ker ste nas vi (Grki) prisilili, da si zgodovino izmislimo, smo to tudi storili! Pritiski grškega političnega sveta so nas pahnili v roke skrajnih nacionalistov, ki danes trdijo, da smo potomciAleksandra Velikega.«

Seveda so antične korenine današnje Makedonije nebulozni mit in obnašanje današnje Makedonije ne bi smelo temeljiti na premisi: »Če nas ne priznate, si bomo izmislili svojo zgodovino in potem nas boste morali priznati.« Na državljanih Makedonije je, da v sporu o imenovanju ohranijo mirno kri in vztrajajo, da je identiteta nekaj, kar imaš in česar ti ni treba dokazovati, naj gre za narodno, družbeno, politično, družbenospolno, seksualno ali katerokoli drugo identiteto. Toda Makedonci nimajo ne moči ne potrebnega znanja, da bi ostali mirni in da bi prenehali zapadati v brezumje. Kljub temu pa se moramo zavedati tudi, da je glavni razlog, da mnogi znanstveniki in klasicisti v teh težkih časih ne obsojajo brezumja in ne potegnejo jasne ločnice med današnjo in antično Makedonijo, v tem, da država potrebuje laž o našem antičnem izvoru, zato da upraviči spodrsljaje, nekakovostne produkte in provincialno mišljenje. Če se sklicuješ na to, da si med najstarejšimi daleč naokoli, lahko vsaj zatrdiš, da si bil nekoč velik – če nisi danes, si bil vsaj v preteklosti. Ne glede na to, s katerega zornega kota gledamo nanjo, je zgodba žalostna, tako politična (naša zgodba in zgodba naših sosedov) kot tudi nacionalna.

TP: V zadnjem času smo v vseh postjugoslovanskih državah priča valu jugonostalgije. Ljudje ustvarjajo mite, ki nimajo nobene stvarne povezave z realnimi zgodovinskimi izkušnjami. Kako bi pojasnili ta pojav? Ali gre za simptom nemoči ljudi, ki instinktivno čutijo, da je s kapitalizmom nekaj narobe, in se v prepričanju, da bodočnost ne prinaša alternative, ponjo zatekajo v imaginarno preteklost?

JK: Nostalgija je nenavadna uteha. Podjetniki, ki prodajajo osebne predmete in s tem širijo socialistično nostalgijo danes (s plakati, ponaredki, celostno podobo), so kapitalisti, ki tam molzejo denar. Danes je nekako samoumevno, da socialistično nostalgijo podpre le tisti, ki je kapitalist. Kar paradoksalno pomeni, da kdor piše proti komunizmu, je še vedno nostalgik!

Po eni strani sem prepričanja, da se je prva gesta makedonskega resničnega prebujenja iz komunističnega sna, paradoksalno, udejanjila s prvo jugonostalgično infrastrukturo, kar je trden dokaz, da smo doživeli spremembo političnega sveta. Leta 2007 se je v Makedoniji oblikovala nova politična stranka »Zveza Titovih levih sil«, ki priča o tem, da so Titove sile del mrtvega, preteklega časa. Kljub svoji maloštevilnosti ima stranka enega od svojih svetnikov v mestnem svetu v Skopju. Zdaj želimo preveriti, ali so Titove odločitve še vedno funkcionalne, in ugotoviti, kaj je bilo dobrega v takratnem sistemu. Povedano drugače, čisto distanco do komunistične tradicije je mogoče vzpostaviti le, če ljudje začnejo gledati na komunizem kot na neko »drugačno« obdobje od tistega, ki so ga sami živeli.

Po drugi strani pa je kapitalizem danes organiziral popolnoma prepoznavno civilizacijo, zmonopoliziral je realnost in je sam na sebi krut sistem. Še več, tranzicija je močno problematična, saj se v njej pokaže strahotno brezno nehumanosti. Toda trik je, da je bilo enako v dobi komunizma. Verderyjeva je podala genialen vpogled v komunistično podrejenost pred kapitalistično definicijo civilizacije. Trdi, da je bila ironija v tem, da so zadolženi režimi komunističnih držav zavrnili od zunaj vsiljeno definicijo in so se združili, da bi se hkrati izognili vračilu zahodnih posojil (ki so leta 1981 znašala več kot 90 milijard ameriških dolarjev). Lahko bi zrušili svetovni finančni sistem in s tem uresničili Hruščovo pretečo prerokbo: »Uničili vas bomo! Vaši vnuki bodo komunisti!«

A to se ni zgodilo, pokazalo pa se je, kako močno je kapitalistični monopol vplival na definicijo družbene realnosti. In ta strašna stabilnost neizprosnega kapitala je še en razlog več za nostalgijo.

TP: Pa vendar se zdi, da obstajajo še drugi razlogi.

JK: Res je. Leta 2007 mi je na nekem posvetu o nostalgiji po komunizmu v Budimpešti madžarski Žid povedal: »Moja mama je stara 93 let in še kar naprej pripoveduje, kako lepo mladost je imela. Leta 1942 je bila stara 28. Ko sem jo vprašal, kako je mogoče, da se ji toži po dobi tretjega rajha, in to Židinji, mi je odgovorila: Bolje je biti 28-letno dekle, četudi v nacistični Nemčiji, kot pa 93-letna babica v današnji Madžarski.« To je nemara ena najbolj natančnih razlag nostalgije: ko se mi toži po preteklosti, se mi toži po mladosti.

Pa vendar je pri jugonostalgiji najpomembnejše dejstvo, da je bilo jugoslovansko ozemlje preprosto večje. Čeprav se nekaterim to zdi nepomembno, sem prepričana, da je. Zdaj smo ujeti vsak v svoj majhen narod z nezadostno kritično maso in se počutimo utesnjeno.

TP: Ali je umetniški svet v Makedoniji sploh zmožen producirati kritiko trenutne situacije ali se samo okorišča z radikalnimi idejami in gestami, s tem da kritiko fetišizira in nevtralizira? Ali je državno financiranje umetnikov eden od načinov za njihovo nevtralizacijo?

JK: Trenutno je v Makedoniji največji mecen vlada Republike Makedonije, ki porabi ogromne količine proračunskega denarja za postavljanje spomenikov Aleksandru Velikemu in drugim pomembnim osebnostim polpretekle zgodovine, pretežno na glavnem trgu mesta in v njegovi bližini.

TP: S tem se spreminja podoba Skopja, kot ga poznamo.

JK: Večina novih stavb je nastala kot posledica usmerjenega in edinega vladnega projekta »Skopje 2014«, ki vključuje razne stvari: od baročnih stavb do antičnih spomenikov. Mnogi prestrašeno zremo vanje, saj so se vsa gibanja, ki nasprotujejo projektu, izkazala za nezmožna ustaviti agresivnost vlade pri preoblikovanju naše krajine in z njo naše identitete in našega spomina.

Močno smo izpostavljeni tistemu, čemur v Makedoniji pravimo »proces antikizacije«, ki je seveda ponarejen, potencialno kvaren, močno sporen in povrh vsega še dodatno segregira tukaj živeče etnične skupine, saj se večina spomenikov postavlja samo zato, da se omogoči izgradnja prevladujoče makedonske skupinske identitete, medtem ko so Albanci, Turki in druge etnične skupine odrinjene.

Obstaja nemalo umetniških gibanj, ki nasprotujejo trenutni norosti vlade, vendar se ta gibanja poslužujejo edinega načina odpora, ki si ga trenutno lahko privoščijo, in to je: umetnost, protestne pesmi, književnost in performansi. Naj izpostavim neformalni zbor »Singing Skopians« (Pojoči prebivalci Skopja), ki prepeva brez spremljave glasbil (a cappella) na različnih lokacijah v Skopju kot dejanje odpora prek umetnosti.


 

Post a Comment