Rojstvo modernega mesta (2006) by Jasna Koteska In Slovenian


Jasna Koteska

ROJSTVO MODERNEGA MESTA
Раѓање на модерниот град

Published in: Rojstvo modernega mesta, во „Apokalipsa“, br. 106, Ljubljana, 2006, 116-131.





Število prebivalcev (v našem mestu) mora znašati 5.040.
Platon, Zakoni



V LARINGIJI (BLIŽINA IN SREDNJEVEŠKO MESTO)

V prvem sodobnem evropskem romanu, Gargantua in Pantagruel, Alcofribas Nasier (anagram imena François Rabelais) vstopi v usta svojega junaka, gospodarja Pantagruela, kjer zagleda ogromne pečine, prostrane gmajne, velike hoste in mogočna in velika mesta ter ves osupel ugiba: »pa ne, da je tu kakšen nov svet?!« Ko vstopi v mesto, ga na vhodnih vratih stražarji pobarajo za (zdravstveno) spričevalo:
»- Ljudje božji, pa ne, da straši kuga?
- O, gospod, so rekli, tako tukaj smrt kosi, da je ne dohaja voz po cesti!
- Za božjo voljo, sem rekel, pa kje?
Nakar so mi povedali, da v Laringiji in Faringiji; to so bogata mesta, nič manjša od Rouena in Nantesa, trgovina je v razmahu, za kugo pa krivijo smrdljive kužne izparine, ki od nedavnega puhtijo iz globin in ki so terjale življenje več kot dvaindvajsetsto šestdeset tisoč in šestnajst oseb v zadnjih sedmih dneh.
Gruntal sem in sešteval, pa se mi je na lepem posvetilo, da kužna sapa izvira iz Pantagruelovega želodca: kaj ni ravno takrat snedel vsega tistega česna, kot smo že zgoraj rekli!«

Mesto kot veliko, umazano telo. Toda ne katerokoli mesto, pač pa srednjeveško mesto. Srednjeveško mesto je mesto brez reda, simetrije in pravilnih črt. Srednjeveško mesto je nepredvidljivo, nejasno, je mesto različnosti. Prav tako je prostor bližine, rojeno je iz ideje o odsotnosti distance. Srednjeveško mesto nima panorame, nima kraja, s katerega bi se ga dalo videti v celoti. Ulice takega mesta so kot »ulice« v telesu: razvejene, ozke, umazane, življenjske; to je komunikacija raznorodnih tkiv, za njihovim navideznim neredom pa se skriva višja logika, ki vodi življenje, kar konec koncev simbolizira življenjsko radost.

Vsaka radost pa predvideva dve stvari: umazanijo in bližino!

»Na neki način je življenje v srednjeveškem mestu 'podobno pravljici'. Vse tiste grozno intenzivne strasti, ki premikajo glavne junake pravljic in zaradi katerih ti premoščajo morja in planine, parajo srca živali, se borijo z zmaji in pošastmi, kakor tudi vsa tista neverjetna občutljivost telesa, zaradi katere neka princesa začuti zrno graha, živijo v srednjeveškem mestu. Mestu vlada strast«.

Telo je prav tako prostor groznih strasti. Telo naredi, da nemogoče postane mogoče. Meščani srednjeveškega mesta živijo kot tkiva v telesu. Povezave med temi tkivi so na videz nelogične, v bistvu pa so popoln avtomat, ki deluje po diktatih notranjih telesnih impulzov. Čeprav se nam zdi, da telo upravlja duh, ima telo lastno motoriko, saj, tako kot mesto, živi neodvisno od svojega poglavarja. Telo, kot pišeta Deleuze in Guattari, je sposobno samoprodukcije. Zavest telesa je odvisna od te samoprodukcije in pogosto lahko opravlja naloge, ki si jih zadaja slednja sama. Torej niti ne volja niti ne duh, temveč volja telesa, volja mesta. Telo opravlja naloge, ki si jih samo zadaja. O tem nas lahko prepričajo živali in mesečniki, pravi Spinoza. Ko mesečniki hodijo v snu, njihov duh spi, njihovo telo pa počne stvari, ki si jih v budnem stanju ne bi upali. To dokazuje, da je telo po zakonih svoje narave sposobno takšnih reči, nad katerimi se navdušuje tudi duh v tem telesu. Duh lahko leta in leta namiguje telesu, ne da bi ga telo poslušalo. Telo je neobčutljivo na duha, kajti pravi vzrok za vsako delo telesa je telo samo.


Rabelais za nas poveča univerzum telesa, da bi videli, da telo deluje enako kot mesto. Rabelaisovo mesto je mesto slepe strasti, mesto, ki je grozno surovo in nežno do viteza, palčka, zmaja, princese, lovca, živalskega srca, golega cesarja, naivnega velikana. Mesto, ki se giblje kot mesečnik, ki spoštuje svoj nagon in med spanjem počne stvari, ki se jih v budnem stanju ne bi drznil.

Ko Rabelais slika človeško žejo, jo predstavi kot nagon, ki ne more biti zanemarjen. To je goltanje, povsem enako tistemu, ki je lastno mestu. Človeško je pri Rabelaisu gigantsko. Človek ima višjo potenco. Viška se ne da z ničemer pomiriti, to je višek vsega telesnega. Mesto je prav tako gigantsko. Že v srednjeveškem mestu je Rabelais videl potencial za goltanje margin. Rabelais je v prospekciji videl tisto, kar se je zgodilo nekaj stoletij kasneje: mesto je pogoltnilo celo državo. New York je postal velik kot Makedonija. Ta potenca se lahko primerja edino s potenco, ki jo je Rabelais prepoznal v srednjeveškem mestu, edinemu mestu, ki ga je videl in ga mogel pojmovati.

»Razlikovanje med zunanjim in notranjim, javnim in zasebnim nima v življenju srednjeveškega meščana nikakršnega pomena, saj ne obstaja. Neposrednost ne pozna posredovanja. Srednjeveški meščan ni 'notranjost', ki bi stala nasproti zunanjosti samega mesta. Vsak 'zunanji dogodek' je dogodek njegove notranjosti in obratno. (…) Srednjeveški človek ne čuti, da ga 'njegova koža izolira od zunanjega sveta'. V svojem odnosu do zunanjosti ni toliko podoben otoku kot zarodku«.

Rabelaisu sta pomembni dve stvari: telo in duh. Vendar pa Rabelais, kot tudi srednjeveški meščan, ni dualist. Zanima ga, kako deluje duh, neodvisno od telesa. Rabelaisa, tako kot Spinozo, zanima, kako telo pride do duha in kaj vse lahko telo počne. Pozna srednjeveško mesto in v njem ne pozna primera neodvisnega delovanja. V njegovem mestu ni izolacije, samo embriozacija. Mesto ni neodvisno od meščana in ne pozna logike posredovanja.


Ustna votlina je najbolj tematizirana odprtina pri Rabelaisu. Ustna votlina je najbolj reprezentativna odprtina mesta in telesa. Ustna votlina potrjuje univerzalno kroženje materije. Ustna votlina golta in pljuva (odvečne) besede in (odvečno) hrano. Tudi srednjeveško mesto ima svoj goltanec. Tako kot pri Rabelaisu ima mesto neko žrelo-mesto (faringijo), ki je prepustno za umazanijo, s katero prihaja hrana mesta, četudi za ceno da je ta hrana kužna za mesto.

Srednjeveško mesto ni diskriminatorno, tako kot je moderno. V nasprotju z modernim mestom ima srednjeveško mesto goltanec, ima vhod, nima pa centra (čeprav ima želodec), kajti, kot smo rekli, srednjeveško mesto ne pozna panorame. To je mesto, ki nima centra ravno zato, ker ima veliko centrov. To je mesto tesne bližine mnogih centrov. Tam se vse dogaja znotraj. Meščani so dogodek mesta in mesto je znotraj telesa vsakega meščana. To je mesto, v katerem ne obstaja razlika med zasebnim in javnim, občim.

Spomnimo se nekega drugega junaka iz renesanse, te poslednje dobe življenja stare neposrednosti. V drugem dejanju Hamleta Ofelija prestrašena pride k svojemu očetu Poloniju. Ravnokar je namreč videla Hamleta v umazanih nogavicah, brez pokrivala na glavi, »kot bi pobegnil iz pekla«. Vsa iz sebe Poloniju pripoveduje, da je v bistvu videla takšnega Hamleta: »Tako se je zagledal v moj obraz, kot da ga slika/ Dolgo je ostal tako.« Za renesančnega človeka z dvora se pravica do zasebnega prostora začne destilirati kot potreba, ki kaj kmalu postane imperativ. Tisti, ki bi se mu približal na način, ki ne ustreza novi priporočeni distanci, že postane ubogi odpadnik. Ta nova »bolezen« z dvora kmalu osvoji tudi mesto.



DAJTE MI VSE KRAVE!
(O NERAZUMEVANJU IRONIJE ALI KDAJ SE ZAČNE KONEC SREDNJEVEŠKEGA MESTA)


Rabelais prešteva, kopiči in sešteva. Ko se je rodilo dete Gargantua, so mu dodelili 17.913 vimenatih krav, da ga nahranijo s svojim mlekom. Srajco so mu sešili iz 900 vatlov platna, za kamižolo so porabili 830 vatlov belega satena, za pas pa petnajststo devet in pol pasjih kožuhov. In tako naprej …

Rabelaisov svet je svet grozne manije preštevanja. Mesto in telo pri Rabelaisu sta sestavljena iz popisa hrane, pijače, obleke, inventarja, knjig, jezikov, dialektov, kot neskončni metonimijski niz. Takšen metonimijski princip enumeracije srečujemo tudi v razsvetljenstvu, ki je v marsičem podobno renesansi. Metonimija pa je, kot vemo iz teorije, operacija izbora glede na bližino. Metonimija želi potencirati kombinacijo. Toda Rabelaisov opis je tako nasičen, tako prekomeren, da kaj hitro preide v metaforo. Kakšno metaforo? To je metafora odsotnosti distance. Metafora neposrednosti, ki, paradoksalno, ne ve niti za posredovanje niti za preštevanje! In prav zaradi tega šteje.

Manija preštevanja je podobna tisti, ki jo je Freud opisal pri velikem slikarju Leonardu da Vinciju, še eni renesančni figuri. V besedilu Spomin iz otroštva Leonarda da Vincija Freud daje vpogled v Leonardovo obsesivno manijo zapisovanja podatkov, cifer, preštevanja povsem nepomembnih detajlov, izdelovanja tabel in seštevanja. Ta manija je po Freudu ključna za razumevanje Leonardove osebnosti, ki ugotavlja: »Nobene stvari človek ne more niti ljubiti niti sovražiti, če je prej dodobra ne spozna«.

Ali lahko nekaj spoznamo prek metonimije? Ali človek prek metonimije lahko tako dobro spozna kako stvar, da se potem odloči, ali jo bo imel rad ali pa jo bo sovražil? Ali spoznanje lahko izvedemo prek gibanja glede na bližino, gibanja po osi kombinacije?

Srednjeveški človek spoznava tako kot srednjeveško mesto. Ko v prej navedenem citatu pride Alcofribas v grlo lastnega junaka, vstopi vanj, da bi videl jezik od znotraj, da bi videl, kako nastajajo besede. In vidi, da je tam doli, v prezrtem telesu, cel svet, drugačen, onostranski, paralelen in obrnjen. To je svet, v katerem se duh nekega telesa nahaja v telesu. V grlu živijo Gorgijanci. To je jasna referenca na Platonov dialog Gorgija, ki se ukvarja s problemom jezika.

V tem dialogu želi Platon odgovoriti na vprašanje, ali je jezik konvencija ali pa ohranja naravno motivacijo s predmeti, ki jih označuje? Ali tedaj ko, denimo, rečem: »mesto«, elementi, s katerimi označujem referent mesto, torej označevalni niz m+e+s+t+o, imajo kakšno zvezo s prvobitnim pojmom mesta? Ali ima označevalec kakšno zvezo z mestom kot takim? Kot vemo, Platon pušča to vprašanje nerešeno. Njegov odgovor je – eno in drugo. Besede imajo zvezo z referenti in je nimajo. Beseda mesto ohranja spomin na referent 'mesto', hkrati pa je tudi samo konvencija, s katero smo se ljudje odločili, da bomo označili entiteto 'mesto', nekaj, kar razumemo kot mesto.

Ker Platon nima jasnega odgovora na to vprašanje, si ga moramo postaviti na metaravni. Ko Rabelais prešteva, kopiči in sešteva, ko sestavlja neskončne metonimične popise jedače, pijače, obleke, inventarja, knjig, jezikov, dialektov, ima željo. Željo artikulira kot označevalec. Njegova želja je odgovor na vprašanje: Ali obstaja način, da bi zadovoljili lakoto po spoznavanju logike jezika?

Rabelais svoje želje ne rešuje tako kot akterji v Platonovem dialogu. Je primitiven človek srednjega veka in obnaša se kot meščani srednjeveškega mesta, za katere ne obstaja posredovanje, temveč neposrednost. Problema ne more prikazati na mimetičen način in ga nato prediskutirati. Ne more se izolirati od zunanjega problema, saj je srednjeveški človek sam embrio svojega problema. Zato se srednjeveški Rabelais povsem naivno spusti v goltanec in pokuka vanj. Pokuka, da bi videl, ali obstaja način za razrešitev skrivnosti jezikovne artikulacije. Pričakuje, da bo tam, v goltancu, od koder prihajajo artikulirani zvoki, videl odgovor na vprašanje, kaj je jezik, konvencija ali naravno motiviran odnos do predmetov.

Rabelais torej svojo željo artikulira po določenem postopku. Ta postopek je naštevanje tistega, kar bo videl v goltancu telesa in v goltancu mesta.

Ko poslušamo poročilo o Rabelaisovem pohodu, danes s posmehom spremljamo njegovo infantilno, primitivno operacijo 1) iskanja znanja na najbolj infantilnem mestu, kjer se artikulira govor kot najbolj enostaven (najbolj viden) medij znanja – v goltancu, 2) iskanja znanja prek naštevanja. Toda ne prehitevajmo. Naš superiorni pogled vsebuje bedno iluzijo premoči.

Postavimo zavito podvprašanje: Kje iskati znanje? Rabelais pravi, da se iskanje znanja lokalizira tam, kjer se to prvič pojavi. Ne na drugem mestu, v višjih sferah, ne v dialogu o deseti temi, temveč ravno tam, na najbolj površinskem mestu, v grlu. Čas je, da se prenehamo smejati otrokom, ki iščejo napovedovalca v televizorju. Po vseh izkušnjah množičnih medijev se moramo strinjati, da danes napovedovalec ni človek iz televizijskega studia, ampak najpomembnejši prebivalec našega doma, ki z nami deli dnevno sobo in živi natanko v našem televizorju!

Veliko pomembnejše pa je, da Rabelaisov projekt izčrpavanja v imenu spoznanja ni niti malo naiven. Vsebuje namreč ingenozno idejo: najprej izčrpam vse, kar vem o problemu, nato pa mu pustim, da se sam najavi. In res, že med naštevanjem se začne sam najavljati. Vsak označevalec pušča nek metonimijski ostanek, nedoločen element, hkrati tudi absoluten in nedosegljiv pogoj, element v precepu, ki se imenuje želja. Vsa naštevanja, ta manija popisovanja, grmadenje, ki je lastna tako Rabelaisu kot Leonardu da Vinciju, ki je lastna vsakemu renesančnemu človeku, je rojena iz nagrmadenosti srednjeveškega mesta. Tako Rabelais kot da Vinci zaradi logike neposrednosti srednjeveškega mesta vesta, da je želja, kot pravi Lacan, vedno v metonimiji.

Ko Rabelais in da Vinci naštevata, slutita, da se bo na enem koncu naštevalnega niza pojavil potlačeni označevalec, ki se gradi kot simptom. Temu simptomu ne vlada nevtralna psihična energija temveč sama želja. Za simptom velja: noben predmet kakršnekoli potrebe nikoli ne bo mogel potešiti nagona.

Usta se ne bodo mogla potešiti s hrano, temveč z užitkom ust, pravi Lacan. Rabelais poskuša ravno to in v tem poskusu gre do konca.

Rabelais pravi, dajte mi ne eno, ne dve kravi, ne sto krav, ne tisoč krav, dajte mi vse krave, kar jih lahko zberete iz naših srednjeveških hlevov. Dajte mi za mojo srednjeveško dobo nepojmljivih 17.930 krav. S tem astronomskim številom bom skušal nahraniti mojega gigantskega Gargantuaja. Njegova velikanska usta. Njegov nagon, ki hoče pogoltniti ves svet okoli sebe. V goltancu teh goltajočih ust bom videl rešitev problema.

In tam zagleda problem, ki ga poimenuje šele Freud. Freud zapiše, da predmet nagona nima nikakršnega pomena, da je indiferenten. Pri oralnem nagonu ne gre za hrano, saj ni hrane, ki bi lahko nahranila nagon. Lacan pa pravi: nagon sprevrača (izigrava in obkroža) predmete.

Tu pa je »rešitev« problema. Rešitev je ta, da problem nima rešitve. Na noben način ni mogoče dati poslednje hrane, ki bi zadovoljila mojo potrebo po hranjenju, pitju ali spoznavanju. Za mojo lakoto lahko najdem različne rešitve: rešitve principa in – in (Platon), ali – ali (Kierkegaard) ali kakršnegakoli drugega principa. To, za kar ne bom našel rešitve, je odprava problema lakote telesa, lakote mesta. Ti dve telesi bosta vedno goltali, ne da bi se ustavili.

A čeprav problem nima rešitve, ima premostitev. Ta premostitev pa je za celoten problem nagona veliko bolj fundamentalna. Imenuje se – distanca. In ta distanca ima le eno konkretno ime – humor.

Kaj naj počnemo s spoznanjem, da nam je namenjeno goltati vse? »Če že nismo osli, se moramo temu spoznanju nasmejati« (ob drugi priložnosti pravi Hesse). Ni stvar v tem, da resno sprejmemo metonimijske direktive naše lakote. Ni stvar v tem, da to lakoto obvladamo. Da začnemo goltati vsakršno hrano v upanju, da bomo enkrat naleteli na tisto, ki bo končno ustavila nezaslišano lakoto po tistem, sredi česar bo nagon po lakoti pokleknil in se, če bo treba, izsušil.

Stvar je v tem, da se temu nagonu posmehnemo. Da vidimo generično danost naše lakote in da se zamejimo v obraz njene megalomanske narave. Če lahko kaj paralizira to lakoto, potem je to edino gromoglasni smeh. Rabelaisovski smeh.

Odkritje nikoli ni monovalentno. Če parafraziramo starega Churchilla: »Nesmiselno je reči, naredili smo najbolje, kar smo mogli.« Odkrili smo, da je naša danost, da pogoltnemo vse. »Narediti moramo tisto, kar je nujno,« v našem primeru: dojeti, da se da lakoto zamašiti s preprostim, dobrodušnim, primitivnim, infantilnim, prizemnim in – kozmičnim smehom.

V tem je veliko odkritje Rabelaisovega srednjeveškega sveta.

Lakota srednjeveškega mesta je kot lakota srednjeveškega Gargantuajevega telesa. Ta lakota ne more biti potešena. Zato mora biti – izsmejana.

Srednjeveško mesto preneha obstajati, ko se človek odloči, da bo ignoriral Rabelaisovo odkritje, odkritje, da se da lakoto blokirati s smehom. Velika usta Gargantue, velika Laringija, se lahko zapre. Rabelais je to vedel. Jo zaprem? Nič lažjega. Naredil jo bom smešno.

Korak proti modernemu mestu je storjen tedaj, ko moderni človek v Rabelaisevem grmadenju ne vidi več humorja. Ko ne dojame Rableaisove ironije. Ko začne trepetati pred oralnim nagonom, pred Laringijo, ki (rada) golta. Ko se začne prepričevati, da bo, če bo metonimično nastavil hrano mestu, potešil njegovo fundamentalno lakoto.


NEW YORK


Vsa moderna mesta so rojena v odsotnosti humorja. Vsa moderna mesta so rojena iz želje, da bi se jemala resno.

Ultimativni primer: glavno mesto sveta, New York.

Leta 1811 je državna administracija mesta New York sprejela predlog pod imenom Komisionarski načrt, s katerim je predvidela razvoj in prodajo zemljišča na otoku Manhattan. Komisionarski načrt danes velja za najbolj znan in najbolj vizionarski razvojni načrt kakšnega mesta. Zgradili naj bi dvanajst oštevilčenih avenij, ki bi se raztezale od severa proti jugu, vzporedno z reko Hudson, in 155 pravokotnih ulic. Vsaka ulica naj bi se raztezala na parceli velikosti 20.000 m2 na približno 50 metrih dolžine in naj bi bila 400 metrov oddaljena od naslednje ulice.

Skratka, Komisionarski načrt so zarisali tako, da so trije člani komisije na zemljevid nenaseljenega zemljišča na Manhattnu naškrabali horizontalne in vertikalne črte.

Tako v začetku 19. stoletja kot tudi pozneje so se pojavljale sporadične kritike, ki so priprtih ust napadale komisionarsko mesto. Te kritike so dvigale glas proti monotonosti bodočega Manhattna.

Mar bo mesto, v katerem ne bo neregularnih ulic starega mesta, lepo?

Kako lahko uniformnost ulic, narisanih dobesedno z ravnilom, proizvede spontanost tistih, ki živijo na ukalupljenih ulicah? Kako naj bi šablonskost avenij in ulic izrazila neposrednost prebivalcev, ki bodo živeli v geometrijskih ulicah? Kako bi lahko mesto, ki ne sledi neposrednosti tal, neposrednosti telesnega zemljišča, neposrednosti geografije, rodilo živalsko surovost, simuliralo vsesplošni smeh in jok, lasten starim mestom? Kako naj bi delilo življenjskost mesta-embria? Kako naj bi simuliralo prežetost njegovih prebivalcev, prežetost, ki je rezultat spontanega naseljevanja?

Mar bo mesto, ki bo naravno razglasilo za nenaravno in nenaravno za naravno, lepo? Namesto svobodnega reda – izumetničenost. Namesto strasti – red. Namesto delitve – ločitev. Namesto skupnosti – izolacija. Namesto baročne neregularnosti in presekanosti – geometrična parcelizacija. Namesto geografskega nereda – prostorska monotonija. Namesto sociološke zbližanosti, kjer vsakdo vsakemu diha za vrat – zasebnost. Namesto enega mestnega telesa – več milijonov teles, ki živijo kot otočki, vsako zase.

Teh kritik ni nihče jemal resno. Za to niti ni bilo potrebe. Manhattan je cvetel, skupaj s celim New Yorkom. Ravno zaradi svoje skrajno elementarne geometrije je postal največje in najmočnejše mesto na svetu.

Leta 1853 je bil odobren načrt za Centralni park, masivno urbanistično zeleno površino, na kateri ni niti enega jezera, livade ali gozdička, ki bi bil naraven. Vse, kar je v tem parku, je projekt. Vsako vodno površino se nadzoruje z ventili, skritimi za grmičevjem. Sleherni gozdiček je delo človeških rok. Vsaka livada je posejana s cvetlicami po določenem načrtu, ta načrt pa je zgolj simulacija spontanega dela narave. Nič v Centralnem parku ni svobodno, neposredno dano. Ta park, ki se razteza od pete do osme avenije in od 59. do 110. ulice, je triumf izumetničenosti, geometrije, reda, discipline, parcializacije, triumf razlikovanja, načrtovanja in organizacije.

Obstajajo ugibanja o tem, kolikšno moč bi danes imel New York, če Centralnega parka ne bi bil nikoli zgrajen. In ta park ni bil del Komisionarskega načrta.

Kljub temu pa se je popolnoma vključil v logiko umetne parcializacije in unifikacije življenja.

Centralni park je postal epitom modernega mesta. To moderno mesto pa je postalo moderno v tolikšni meri, da lahko, če želi, znova ustvari višek telesnega, višek zemljišča, višek geografije. Potem ko je enkrat uničilo naravnost in telesnost danega, ko je uničilo geografijo kot nekaj umazanega, mesto lahko vse to zdaj spet vrne. Vendar po svoji meri. Ne viška, kakršen se je rodil, ne umazanije, ne nenaseljenega in divjega zemljišča, pač pa divjino, ki jo bo samo proizvedlo samo.

Umetna divjina. Potem ko sem porazil umazanijo (mar ste jo potrebovali?), jo boste dobili spet nazaj, a tokrat sem jo naredilo jaz, vaše mesto. Potrebujem jo, da bi vam dokazalo, da boste imeli tudi njo!

Centralni park je dokončni dokaz o mestnem obvladovanju nepotrebnega predmeta, naravnega kot smeti mesta. Z rojstvom New Yorka, z razrušenjem nekega sveta, iz geografije ameriških tal prav nič ni izginilo. Dokaz, da ni nič izginilo, da se ni izgubila čisto nobena energija, je prav ponovno ustvarjanje umazanije.

Vi samo mislite, da so te popolne geometrijske urbane ulice počiščene nepotrebnih predmetov. Med njimi se širi velik park, ki je dokaz, da so nepotrebne vzbokline in vdolbine zemlje še prisotne. Mestu popolne oblike niso potrebne, mestu čiste oblike tega parka ne potrebuje, a celo ta mu je vrnjen. Da bi se zadovoljilo potrebo prebivalcev po geografski surovosti, po demodiranem uživanju v vzboklinah (gričih) in vdolbinah (ribnikih), po demodiranem uživanju v naravnem.

Potrebujete strast starega mesta? Mesta, ki je sebe jemalo resno? Popolno mesto vam bo zgradilo tudi to! Mesto, ki se je odločilo pogoltniti vse okrog sebe, lahko pohrusta celo strast po naravni geografiji, celo umazano obliko zemlje. Dragi meščani, zdaj imamo vse! Zdaj imamo freudovski »oceanski občutek«, da smo (bili) (in bomo spet) del zaprtega in končnega univerzuma narave!

Vendar z minimalno razliko, da to ni več narava. S to drobno razliko, da v njej ni več spontanosti. In zato jo moramo preoblikovati.

Naseljevanje srednjeveškega mesta je impulz notranje logike srednjeveškega meščana Rabelaisa, grozovito živalski impulz, ki si deli vse. Ki diha kot eden. Ta meščan ne ve, da bi kdo lahko simuliral svojo »edinost« z drugimi. Da bi se lahko, medtem ko bi osamljen taval po brezimenih ulicah svojega »mesta«, pretvarjal, da je »z vsemi«.

Danes tavamo po ulicah naših modernih, resnih mest in si hipnotično delimo mantro o skupnosti. Po modernih ulicah, rojenih iz odpora do naravnega in telesnega, se sprehajamo kot živi mrliči. Moderno mesto je zibelka zombija.

»Moderno mesto je v sporu z življenjskim: v konfliktu z organskim. Živo telo povezuje z anorganskim svetom, s svojo lastno uniformnostjo, konvencionalnostjo, enostavnostjo. Moderno mesto potrjuje pravico trupla nasproti živemu. Truplo je neživo, osvobojeno telesa in izpolnjevanja ekstremnih strasti. Truplo je 'artificialno'. Truplo je urbano. Samo truplo stopi na asfalt, da bi se na njem botaniziralo, samo truplo najde življenje v neživem. Le tisti, ki so padli kot žrtve modernega mesta, so ostali živi. Življenje mora biti usmrčeno. V mestu so preživela samo trupla. Mestu vlada truplo«.

Prebivalec modernega mesta je truplo. Živi na urbanih parcelah, ki so si med seboj identične, tako kot je tudi truplo za vedno preseljeno v točno odmerjeno parcelo, in vse so med seboj enake. Obiščite pokopališče, in videli boste maketo modernega mesta. Tako kot zgradba iz lego kock in tako kot pokopališče je tudi moderno mesto končno dobilo panoramo. Zdaj se lahko povzpnem na kraj, od koder bom videl svoje lepo zamejeno mesto. Zdaj lahko tudi na mesto gledam iz ptičje perspektive, tako kot na pokopališča in na mesta, zgrajena iz igralnih kock.

Vegaste in ozke uličice srednjeveškega mesta so svoje mesto prepustile edinstvenemu in absolutno čistemu stilu matematike.

Moderno mesto je ples številk. Prebivalec modernega mesta je truplo, ki se ljubi v oštevilčenih apartmajih. Truplo, ki se vozi s kolesom. Truplo, ki džogira. Truplo, ki v žepu trenirke nosi osebno izkaznico z enotno matično številko.

»Kjer ulice imajo imen«, imajo pa številke. Na mesto vizualnega nereda imen, ki o življenju te ulice pričajo kot o »nekogaršnjem« (s tem pa tudi o mojem) življenju, je zdaj stopil stil, ki mu absolutno vlada logika številk. Ulica je številka. Je brez imena, tako kot ti in jaz.

Platon je v Zakonih fiksiral idealno število moških prebivalcev, ki naj bi živeli v enem mestu. Nič manj in nič več kot natanko 5040!

Fiksno število 5040 prebivalcev ima za Platona jasen smisel. Ni namreč dano kot kvantitavni princip, temveč kot harmonizirajoči. Za potrebe v vojni ali miru se to število lahko deli z vsakim številom od 1 do 10. Kajti 5040 = 1 po 2 po 3 po 4 po 5 po 6 po 7 = 7 po 8 po 9 po 10. Edini kriterij velikosti mesta je po Platonu potreba, da se vsi prebivalci med seboj poznajo. Tako kot srednjeveški meščan pri Rabelaisu tudi stari Grki ne poznajo razlike med zasebnim in javnim svetom.

Na po svoje perverzen način se je Platonov zakon udejanil v eni predpostavki – mesto je res postalo cifra. Številka je osnova, na kateri počiva moderno mesto.

Moderno mesto je dobilo distanco. Kjer pa je distanca, mora biti tudi posredništvo. Moderno mesto je posrednik med svojimi trupli. Aksiomatska vrednost števila ena je postala pravica zasebnosti. Jasno je posredovano, kaj je zasebno in kaj je javno. Kot v vsaki dobri kapitalistični politiki: kolikor več mesto posreduje, toliko bolj raste lakota po večjem posredovanju, po bolje začrtani meji med mano in mestom. Paradoksalna logika te delitve je, da bom z vsakim svojim ponotranjenjem v odnosu do mojega mesta zgolj le še bolj nezadovoljen s svojo zasebnostjo. Želim si namreč le še več prostora zase. Želim si, da bi bil moj otok v tem mestu večji. Da bi torej imel večjo parcelo. Nazadnje bom hotel parcelo, veliko kot mesto.

Prevedla Namita Subiotto

 

Post a Comment